Saturday, 7 November 2015

Referendum: Za ljudi gre

For everyone that follows me and isn't from Slovenia: I am sorry, but the rest of this post will be in Slovene because I am addressing my fellow citizens about the referendum that is happening in a month or so. So tune in next week, when I'll be back to my usual content!

Danes objavljam svojo prvo objavo v slovenščini. Nazivam vas, dragi sodržavljani in sodržavljanke Republike Slovenije, in zdi se mi edino pravilno, da to naredim v našem uradnem jeziku. 

Jezna sem, priznam. Morda tudi žalostna. V veliki meri pa sem razočarana. Ampak to mi nič ne pomaga. Lahko napišem cele strani o tem kako krivično je, da je do tega referenduma sploh prišlo, pa se zavedam, da s takim odnosom ne bom dosegla ničesar. Ognja ne moreš pogasiti z ognjem in tako negativa z moje strani ne more imeti drugačnih sadov kot še več negative. Prišlo je do referenduma, to je sedaj naša realnost. Zato je potrebno stopiti skupaj in z združenimi močmi končati to afero enkrat in za vedno. 

Verjamem, da ne bom spremenila mnenja ljudi, ki so srčno prepričani, da novela zakona ne bi smela obveljati in so se za svoja prepričanja pripravljeni boriti. Vendar oni niso edini, ki imajo cilj in motivacijo, da ga dosežejo. Moja motivacija je ljubezen. Želim si biti obravnavana kot enakopravna in se ne počutiti kot drugorazredna državljanka. Od vas ne zahtevam ničesar. Želim le, da mi pustite živeti svoje življenje, prav tako kot jaz vam pustim živeti vašega. S tem, ko jaz pridobim pravico, vam ni odvzeto nič. Vaše zveze in zakoni bodo ostali popolnoma enaki, ne boste izgubili nobene pravice in pridobili nobene dolžnosti. Ne glede na to kako boste glasovali na referendumu, bodo vaša življenja ostala nespremenjena. Zakaj bi mi torej odvzeli pravico, če od tega nimate nič? Zaradi otrok, ki naj bi bili prikrajšani "normalne" družine z dvema staršema različnega spola? Vsi dobro vemo, da je to le legitimiziran način izražanja nestrpnosti. 
Ampak imajo po eni strani prav, ko pravijo, da gre za otroke. Gre tudi za starše, brate, sestre, strice, tete, prijatelje, učence, učitelje, ljubimce. Gre za ljudi. Za ljudi, ki ljubijo in želijo biti ljubljeni. Za ljudi, ki so bili bitke sami s seboj in s celotnim svetom zaradi tega, kar so. Za ljudi, ki so in za tiste, ki še bodo. Za ljudi, ki niso prav nič drugačni od vas. A jim lahko pogledate v oči in jim odrečete njihove pravice? Med nami so tudi otroci, ki še niso uspeli izkusiti diskriminacije na podlagi njihove spolne usmerjenosti. Moja želja je, da je nikoli ne bi rabili. Ko pravite, da gre za otroke, s tem mislite tudi na njih? A pomislite na to kako vse te razprave njihovih staršev in ostalih odraslih v katerih je homoseksualnost obravnavana kot nekaj negativnega vpliva nanje? Koliko sovraštva bo vzklilo v njih do samih sebe zaradi stvari, ki jih ne morejo spremeniti? To se nikomur ne zdi problematično?
A res želimo temu izpostavljati generacijo za generacijo? A ni že čas, da se temu naredi konec? Dokončna uveljavitev novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je brez dvoma dober začetek. 

Govorimo o človekovih pravicah in moja upravičenost do njih kot človeku sploh ne bi smela biti pod vprašajem. Ampak je. In edini način kako lahko ukrepamo proti temu je, da se 20. decembra udeležimo referenduma. Verjamem, da bo večina ogledov te objave prišla s strani mladih in odprtih ljudi, hkrati pa tudi politično najmanj aktivnih. Če imate volilno pravico, vas pozivam k temu, da jo uveljavite. Imate glas in četudi se vam ne zdi tako, le ta šteje. Morda se ne gre za vaše pravice, gre pa se za moje. Za pravice mater, otrok, bratov, sester,... Za pravice ljudi. Pravijo, da na mladih svet stoji. Bodimo sprememba, ki jo naša država potrebuje. Premaknimo se naprej in stopimo korak bližje enakopravnosti.     




There was an error in this gadget

Follow this blog with bloglovin

Follow on Bloglovin
© 2013 INGRID HROVAT, AllRightsReserved.. Powered by Blogger.